Neprecenljiva izkušnja prostovljke v begunskih naseljih v Jordaniji

Staša Benko je diplomantka angleščine in francoščine ter aktivna prostovoljka na humanitarnem področju. Z nami je delila svoje izkušnje s prostovoljnim delom v begunskih naseljih v Jordaniji, kjer je otroke poučevala angleščino.

Pogled na Aman. © Klara Avsenik

 

Stašo je že od nekdaj zanimalo humanitarno delo. Kot diplomantka angleškega in francoskega jezika se je odločila svoje znanje in veščine uporabiti v dobro otrok v jordanskih begunskih naseljih. Preden se je podala na pot v Jordanijo poleti 2015, je delala v Franciji, kjer je med drugim prosilce za azil poučevala francoščino ter nudila učno pomoč ljudem s priseljenskimi koreninami.

Staša je s prostovoljci iz vse Evrope živela v Amanu in delala v treh različnih begunskih naseljih. Sprva je delala v naseljih Souf in Jerash, ki gostita 19.000 oz. 29.000 razseljenih Palestincev, ki so zapustili Zahodni breg in Gazo. »Ljudje v Sloveniji so presenečeni, ko jim povem, da ti dve naselji nista begunsko taborišče s šotori, kot na primer Zataari, največje taborišče v Jordaniji, ali Dadaab v Keniji, temveč delujeta kot satelitski mesti. Imata infrastrukturo – ulice, ceste, mošeje ter javni avtobus. Zanimivo je, kako imamo povsem drugačne predstave.«

Največ časa je preživela v mestu Sahab, kjer je delala v varni hiši, namenjeni materam samohranilkam iz Sirije ter njihovim otrokom. »Z materami, ki tam živijo, smo se zelo povezali, saj so srčne ženske. Po pouku nas je vedno katera izmed njih povabila na kavo in sladkarije.«

Kot prostovoljka je poučevala skupine otrok, starih od štiri do osem let, učne ure pa so potekale pred ali po pouku v šoli. »Čeprav so se otroci znašli v težkem položaju, so bili vedno nasmejani in pripravljeni na učenje. Ker nam učnih materialov niso priskrbeli, smo večinoma poučevali skozi pesmi, likovno ustvarjanje in risanje.«

 

Begunski otroci v varni hiši v Sahabu. © Staša Benko

 

Prostovoljci, ki niso govorili arabsko, so morali biti domiselni tudi pri komunikaciji. »Malo smo se smejali, pomagali smo si tudi z gestikuliranjem rok. Včasih ni potrebno ustno izražanje, saj, ko vidiš, da te je oseba vesela, si je tudi ti vesel, in komunikacija lažje steče.«

»Matere tam so preživele težke izkušnje, saj so nekatere med vojno izgubile moža in sorodnike. Da bi jim polepšali bivanje v domu, smo organizirali dogodek »Okusi Sirije«, pri katerem so begunke pripravile tradicionalno sirsko pojedino, po večerji pa je sledilo druženje in ples.

 

“Okusi Sirije”, kulturni dogodek, ki so ga pripravili prostovoljci. © Staša Benko

 

O življenju v Jordaniji pove, da teče povsem drugače kot v Sloveniji. Največje doživetje je bil zanjo obisk tržnice, kjer je imela stik z lokalnim prebivalstvom, kar ji je pomagalo tudi pri učenju arabščine. »Začela sem s številkami, saj sem morala vprašati, koliko stane kilogram paradižnika. Sledila so imena za sadje in zelenjavo. Nato so me ljudje spraševali, od kod prihajam in potem smo si izmenjali nekaj besed«, izkušnjo opiše Staša. »Ko prideš večkrat na teden na tržnico, te ljudje vedno pozdravijo. Kadar te ni poleg, pa tvoje prijatelje tudi vprašajo zate. Takšne vsakdanje stvari ti prirastejo k srcu.«

V bližini stanovanja, kjer je živela z drugimi prostovoljci, je bilo vojaško letališče. »Zvoki nizko letečih letal so me opomnili na strah, ki ga ljudje v Siriji doživljajo na vsakodnevni ravni, še posebej, ko v njihovem primeru zvok motorjev pospremi še eksplozija. Težko si to predstavljamo.«

V Sloveniji jo velikokrat vprašajo, kakšna je vloga žensk v Jordaniji. »Mati oziroma žena ima pomembno vlogo, saj ureja vse družinske zadeve. Njena beseda ima pomembno veljavo tudi, kadar gre za sinove in hčere. V polnem avtobusu moški vedno odstopi sedež ženski«, pravi Staša.

Čeprav so bili njeni bližnji sprva zaskrbljeni, ko so izvedeli, da namerava oditi na Bližnji Vzhod, je sedaj hvaležna za to izkušnjo. »Še bolj kot prej sem se pričela zavedati, da ljudje različno razmišljamo in živimo. Tudi ljudje, ki se jim godi precej slabše kot nam, so se znašli. To mi vliva upanje in pogum.«