Nansen – človek vizije, človek akcije

Fridtjof Nansen, rojen leta 1861 na Norveškem, je bil znanstvenik, polarni raziskovalec, diplomat, državnik ter humanist z močnim socialnim čutom. Opravljal je pionirsko delo na področju uporabnih znanosti in se močno zanimal za zoologijo, morsko biologijo, oceanografijo, geologijo, antropologijo in sociologijo.

Leta 1888, ko je bil star približno 20 let, je vodil prvo alpinistično odpravo na Grenlandijo – to je bilo le eno izmed njegovih številnih raziskovalnih podvigov. Želja po iskanju novega znanja ga je vodila tudi na Arktiko in Antarktiko. Leta 1893 se je z ladjo, poimenovano Fram, odpravil na triletno odpravo proti Arktiki. S tem plovilom, ki je omogočalo plovbo skozi led, so se Nansen in njegovi spremljevalci približali Severnemu tečaju bolj kot kdorkoli prej.

Tudi Nansenove intelektualne sposobnosti niso bile nič manj presenetljive. Doktorski študij je z doktorsko disertacijo na temo človeškega centralnega živčnega sistema končal star le 26 let.

Nansena pa se svetovna javnost spominja tudi po njegovem pionirskem delu za begunce. Leta 1920, kmalu po koncu prve svetovne vojne, je bil Nansen izvoljen v naziv vodje Norveške delegacije Društva narodov, s sedežem v Ženevi. To funkcijo je opravljal do konca svojega življenja, to je do leta 1930. Kmalu po nastopu funkcije je vodil prvo večjo človekoljubno akcijo v okviru Društva narodov, in sicer operacijo vrnitve 450.000 vojnih ujetnikov v njihove domovine. To mu je uspelo doseči s podporo vlad in prostovoljnih organizacij.

Nansena, ki je bil poznan kot karizmatični vodja, je  Društvo narodov leta 1921 imenovalo za prvega visokega komisarja za begunce. Takoj po imenovanju je pomagal več sto tisoč beguncem pri njihovi vrnitvi v domovino ter pridobitvi pravnega statusa in ekonomske neodvisnosti.

Med opravljanjem svojega dela je Nansen opazil, da je eden glavnih problemov, s katerimi se soočajo begunci, pomanjkanje mednarodno priznanih osebnih dokumentov, kar je povzročalo težave pri podajanju prošenj za azil. Da bi ta problem rešil, je norveški vizionar uvedel tako imenovan Nansenov potni list, ki je kasneje postal prvi pravni instrument za mednarodno zaščito beguncev.

V začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja so Mednarodni odbor Rdečega križa in nekatere vlade prosili visokega komisarja za pomoč žrtvam Velike lakote, ki je vladala v Rusiji med letoma 1921 in 1922. Fridtjof Nansen je leta 1922 prejel Nobelovo nagrado za mir kot priznanje za njegov ključni prispevek na tem področju. Denarna sredstva, ki jih je pri tem prejel, je namenil za človekoljubno pomoč Ukrajini. Nansen je sodeloval tudi v pogajanjih, ki so leta 1923 privedla do podpisa mirovne pogodbe med Grčijo in Turčijo in kasneje poskušal najti rešitev za izhod iz krize v Armeniji.

Fridtjof Nansen je v času svojega mandata postavil visoke standarde pomoči beguncem in bil zgled vsem, ki so delovali v človekoljubne namene.

Pri svojem neutrudnem prizadevanju  izboljšati položaj beguncev se je soočal tako z zmagami kot tudi s porazi. Predvsem ga je žalostila človeška brezbrižnost do trpljenja drugih. Nekoč je dejal: “begunci, na katere se pogosto gleda kot na nevzdržno breme, predstavljajo veliko pridobitev”. Kljub tej zavzetosti, pa se z njegovimi načeli niso vedno vsi strinjali.

Nansen je umrl leta 1930, ko je bil star 69 let. 24 let kasneje, leta 1954, je UNHCR po njem poimenoval prestižno nagrado – Nansenovo nagrado vsako leto prejmejo posameznik ali skupina posameznikov za njihove izjemne dosežke pri reševanju begunskih vprašanj. Nansen je visoko cenjen tudi med svojimi rojaki – le-ti so ga leta 2000 imenovali za Norvežana tisočletja.