Palestinski begunec Mohamed Alburai je dobrodošla pomoč za ljubljanske brezdomce.
Mohamed Alburai je bil v Gazi priča velikemu trpljenju, brezdomstva pa tam ni nikoli videl. Po prihodu v Slovenijo je bil zato šokiran, ko je našel ljudi, ki živijo na ulici.
Zdaj 39-letni palestinski begunec pomaga slovenskim brezdomcem. Na to pomoč gleda kot na način vračanja družbi, ki mu je dala priložnost, da živi v miru in varnosti.
»Ne, nikakor! Nisem pričakoval, da bom v Evropi videl brezdomce,« vzklikne. »V Gazi se včasih zgodi, da kdo izgubi dom. V takšnih primerih skupnost priskoči na pomoč. Zato zdaj dvakrat na teden kot prostovoljec pomagam ljubljanskim brezdomcem.«
Mohamed ima veliko izkušenj s pomočjo ljudem v stiski. V Gazi je imel svojo kovinarsko delavnico, poleg tega je devet let delal kot voznik reševalnega vozila in pomočnik reševalca Rdečega polmeseca.
»Videl sem veliko poškodb in smrti,« pravi. »Včasih so bili zračni napadi in cele družine, dve ali tri generacije … No, nihče ni preživel. O tem imam še vedno nočne more.«
Zaradi nenehne negotovosti je septembra 2018 zapustil Gazo.
»Ni me skrbelo zase, ampak za svoje otroke,« pravi. »Vsak dan slišiš, da je kdo umrl, in pomisliš, da bi lahko bil ti naslednji. Na neki točki se mi je zazdelo, da smo samo številke. V svojem življenju nisem videl dneva miru.«
Mohamed je menil, da mora naprej sam. S težkim srcem se je ločil od žene Wafe, farmacevtke, 7-letne hčere Ebae, 5-letnega sina Watana in matere Etaf.
Pot ga je vodila skozi Egipt, Turčijo, Grčijo in Balkan, nato pa je prišel v Slovenijo, kjer je marca 2019 zaprosil za azil. Njegova prošnja je bila odobrena januarja 2020.
Zdaj Mohamed najema podstrešno stanovanje v središču Ljubljane. Z družino se vsak dan pogovarja prek videoklica in od daleč opazuje, kako njegovi otroci odraščajo brez njega.
Toda Mohamed se ne vdaja samopomilovanju. Namesto tega je svoje skrbi dal na stran in moči usmeril k tistim, ki jim je sreča manj naklonjena.
Kot prostovoljec pri Rdečem križu Slovenije in nevladni organizaciji Kralji ulice skrbi za zdravstvene potrebe brezdomcev.
»Včasih jim povijam rane,« pravi. »Včasih pa se želijo samo pogovarjati. Radi bi, da kdo pokaže zanimanje zanje. To cenijo.«
Čeprav je Mohamed hodil na tečaj slovenščine in opravil izpit, vseeno večinoma govori angleško. »Precej brezdomcev je izobraženih in govori angleško – tega nisem pričakoval,« pravi. »Zdaj me poznajo in berejo o Palestini!«
Mohamed pri prostovoljnem delu sodeluje s Tinetom, slovenskim študentom socialnega dela. To prijateljstvo je pri Mohamedu okrepilo občutek, da je Ljubljana njegov dom.
Tu pa se bo resnično počutil kot doma šele takrat, ko se mu bo pridružila družina. Ko govori o Ebai, ki rada plava in slika, in o Watanu, »najmlajšem jahaču v Palestini«, ga prevzamejo čustva.
Ker ima Mohamed zdaj status begunca, bo prošnja za združitev z družino najverjetneje odobrena.
»Mislim, da to ne bo težava in da bo prošnja prej ali slej odobrena,« pove. »Težko pa bo plačati pot, da iz Gaze pridejo v Slovenijo.«
Stroški za štiričlansko družino bodo precejšnji. Zato nujno potrebuje službo, ki je v času pandemije ni lahko najti.
»Moja tako imenovana medicinska kariera je v resnici samo prostovoljska dejavnost,« razlaga. »Pravzaprav sem bolj obrtnik, od rok mi gre delo s kovino in lesom.« Razmišlja, da bi znova imel svojo delavnico.
»V življenju ni nič lahko,« ugotavlja. »Ne bojim se trdega dela, toda če želiš biti ustvarjalen, moraš biti brez skrbi. Kadar si zaskrbljen, so tvoje misli drugje.«
Mohamedove misli so pri njegovi družini. »Videl jih nisem že dve leti,« pravi. »Zbujam se sredi noči in mislim nanje. Lepo se je pogovarjati prek videoklica, vendar to ni isto kot držati sina v naročju.«
Deli na Facebooku Deli na Twitterju
