Filippo Grandi
Konvencija o beguncih iz leta 1951, temelj mednarodne zaščite, je rešila nešteto življenj ljudi, ki so prisiljeni zapustiti svoje domove. Danes, ob 70-letnici, kritiki Konvencije trdijo, da gre za zastarel izdelek iz neke druge dobe. Vendar bo več milijonov ljudi plačalo ceno, če se Konvencije ne zagovarja in ne spoštuje.
V zadnjih sedmih desetletjih se je skoraj vsak kotiček sveta soočil z izzivi prisilnega razseljevanja. Konec lanskega leta je število izgnanih iz domov, vključno z begunci in notranje razseljenimi, doseglo 82,4 milijona – število, ki se je v zadnjem desetletju več kot podvojilo.
Vzroki in dinamika razseljevanja ljudi se nenehno spreminjajo, vendar se je Konvencija o beguncih vedno razvijala v smereh, ki so odražale te spremembe. Sodobno razumevanje načela mednarodne zaščite so v zadnjih 70. letih dopolnili številni drugi ključni pravni instrumenti, ki so zagotovili krepitev pravic žensk, otrok, oseb z oviranostmi, pripadnikov LGBTIQ+ skupnosti in mnogih drugih.
Nekatere vlade so v zadnjih mesecih, pogosto pod vplivom ozkoglednega, z zmotnimi prepričanji okrepljenega populizma, poskušale zavrniti temeljna načela konvencije. Toda težava ni v principih, idealih ali jeziku Konvencije. Težava je v zagotavljanju tega, da države podpisnice Konvencijo uresničujejo v praksi.
Ko je leta 1956 svoje domove zapustilo 200.000 Madžarov, so jih skoraj vse države v nekaj mesecih sprejele. Ko sem začel delati na humanitarnem področju – na Tajskem v zgodnjih osemdesetih letih – se je na stotine tisoč beguncev iz Indokine preselilo v različne države sveta.
Danes so takšni odziv vse redkejši. Medtem ko se begunci in migranti v strahu za svoje življenje še naprej odločajo za nevarne in včasih usodne poti po puščavah, morjih in gorah, se mednarodna skupnost očitno ne uspe združiti v iskanju trajnih rešitev za te obupane ljudi.
Še huje, priča smo ukrepom, ki beguncem onemogočajo dostop do azila in celo praksam najemanja zunanjih izvajalcev za prevzemanje odgovornosti za varstvo in zaščito beguncev ter “skladiščenja” ljudi drugje. Toda če se najbogatejše države, države, ki razpolagajo z največjimi viri, odzovejo z gradnjo zidov, zapiranjem meja in zavračanjem izkrcavanja za ljudi, ki potujejo po morju, zakaj tudi drugi ne bi sledili temu zgledu? Skoraj 90 odstotkov beguncev po svetu se nahaja v državah v razvoju ali najmanj razvitih državah. Kaj naj bi si te države mislile o takšnem preziru do koncepta in ideala mednarodne zaščite?
Obstaja veliko načinov za zmanjšanje števila prisilno razseljenih oseb. Odločni ukrepi za odpravo konfliktov, obramba in spoštovanje človekovih pravic, naslavljanje vzrokov degradacije okolja … vse to bi bili učinkoviti odzivi, saj bi odpravili temeljne vzroke za razseljevanje ljudi.
Vendar pa za takšne rešitve ni dovolj politične volje. Medtem ko dolgotrajni konflikti še tlijo, se razvnemajo novi. Podnebne spremembe in okoljske katastrofe so vse pogostejši dejavnik razseljevanja, vendar se kljub temu države še vedno ne uspejo dogovoriti o skupnih ukrepih za omejevanje naraščajoče svetovne povprečne temperature. Samo to poletje so Severno Ameriko opustošili vročinski valovi in požari, Srednjo Evropo in Kitajsko pa hude poplave. Posledice teh skrajnosti bodo neizogibno vplivale na razseljevanje ljudi, saj prizadenejo vse več delov planeta.
Tisti, ki imamo srečo in živimo v relativni blaginji in stabilnosti, privilegijev ne smemo jemati kot samoumevnih – to nam dovolj jasno prikazujejo pretresi povezani s pandemijo COVID-19. Mogoče bodo tisti, ki danes menijo, da je begunska konvencija nepomembna ali nadloga, nekega dne hvaležni, ker jim bo omogočila prepotrebno zaščito.
Obstajajo pa tudi razlogi za optimizem. Trenutno je 149 držav, ki so pogodbenice konvencije, kar jo uvršča med najbolj široko podprte mednarodne sporazume na svetu. Tako kot mnogi drugi instrumenti mednarodnega prava tudi ta odraža skupne vrednote altruizma, sočutja in solidarnosti. Vsakič, ko obiščem begunce in skupnosti, ki jih gostijo, srečam predane ljudi, ki te vrednote prevajajo v vsakodnevno prakso z osupljivo velikodušnostjo.
Mogoče se takšna predanost do sporazuma ZN zdi nenavadna, toda Konvencija o beguncih iz leta 1951 nas opominja na našo željo in odločnost, da gradimo boljši svet. 70. obletnica Konvencije je zato priložnost, da ponovno oživimo svojo zavezanost temu idealu. To zaobljubo moramo obnoviti, ne prelomiti.
Filippo Grandi je visoki komisar OZN za begunce.
Deli na Facebooku Deli na Twitterju