Ponovno skupaj

LJUBLJANA, 14. junij 2014 (UNHCR) – Ob prihodu v azilni dom nas je pričakal prizor, ki je bil sicer pričakovan. Obroč objemajočih, med katerimi je izstopala moška pojava, se kar ni hotel razkleniti. Razumljivo, ganljivo, optimistično. Begunska družina iz Alepa se je po letu in pol ločenega življenja ponovno združila. […]

LJUBLJANA, 14. junij 2014 (UNHCR) – Ob prihodu v azilni dom nas je pričakal prizor, ki je bil sicer pričakovan. Obroč objemajočih, med katerimi je izstopala moška pojava, se kar ni hotel razkleniti. Razumljivo, ganljivo, optimistično. Begunska družina iz Alepa se je po letu in pol ločenega življenja ponovno združila. Oče, ki je že od decembra 2012 v Sloveniji, je objemal svoje štiri hčere in ženo, ki so ta čas preživele v Turčiji.

To je bila tretja združitev begunskih družin, ki jih je letos uspela izvesti Slovenska filantropija ob pomoči Mednarodne organizacije za migracije (IOM), Agencije ZN za begunce (UNHCR) in predvsem  Ministrstva za notranje zadeve . Priprave na združitve so se začele že septembra lani.

Večina beguncev si  stroškov, ki nastanejo pri združevanju družin, ne more privoščiti, zato je bilo treba zbrati sredstva za nakup letalskih vozovnic in kritje drugih stroškov. Zagotovili so jih darovalci Slovenske filantropije, ki so prispevali vsa načrtovana sredstva za transport prek tridesetih oseb. Na 8000 naslovov so naslovili pismo s prošnjo za prostovoljni prispevek in skoraj 2000 posameznikov in organizaciji se je odzvalo. Vesna Savnik, ki skrbi za zbiranje sredstev iz zasebnih virov pri Slovenski filantropiji, je povedala, da je izjemen odziv darovalcev presenetil tudi njo samo. “V vsakodnevnem življenju se namreč srečujemo z vrsto predsodkov do beguncev in zato smo se kar z nekakšno previdnostjo lotili te akcije. Izkazalo pa se je, da so bili dvomi odveč. Širokim srcem predsodki ne pridejo do živega, ” je z neprikritim ponosom na  darovalce Slovenske filantropije in morda s celo nekaj sramu zaradi začetnih dvomov povedala Savnikova.

Čeprav posebnih težav organizatorji združevanja niso imeli, je do prve združitve prišlo šele januarja. Postopki zahtevajo svoj čas, saj je potrebna identifikacija družinskih članov, kot tudi ureditev dokumentov in ne nazadnje tudi organizacija same poti. Prva družina, ki je bila združena, je bila iz Jemna. Oče je pobegnil v Slovenijo in pridobil status begunca, žena in dva otroka pa sta ostala v Jemnu. Druga družina, ki je bila iz Sirije ,  je pred združitvijo dve leti živela razdvojeno med begunskim taboriščem v Iraku, kjer sta zatočišče našli mati in triletna hči, in Slovenijo, kjer  sta oče in petletni sin pridobila status begunca .

Fredijeva zgodba

Fredi, kot se je za namen tega prispevka poimenoval omenjen oče v uvodu, je sirski Kurd. Z ženo in sedmimi otroki je živel v družinski hiši v Alepu na severozahodu Sirije, kjer so  imeli pravzaprav zavidanja vredno življenje pripadnikov srednjega razreda. Žena je skrbela za gospodinjstvo in šoloobvezne otroke,  Fredi pa je je bil kot glavni kuhar zaposlen v restavraciji.

V pogovoru s Fredijem slovenskega sogovornika preseneti njegovo znanje srbohrvaščine. Nekoliko v zadregi, ker ve, da je daleč od tekočega znanja jezika, pojasni: »Prav v »moji« restavraciji sem pred leti spoznal tudi svojega soseda, zdravnika. Sirec po rodu, ki pa je bil poročen v Sarajevu in se je v Alepo za nekaj let preselil v času vojne v Bosni. Iz čiste radovednosti in zabave sem se od njega naučil nekaj srbohrvaških besed. Takrat seveda nisem vedel, da bom te besede kdaj prisiljen povezovati v stavke in da mi bodo močno olajšale vključevanje v okolje v neki novi domovini«.

Decembra 2012, v drugem letu vojne v Siriji, sta Fredi in njegov sin prejela vpoklic v sirsko vojsko. V nekaj urah je z ženo in sedmimi otroki zapustil svojo hišo v Alepu in odšli so v neko vas ob turški meji. Sam se je še isti dan peš odpravil čez mejo v Turčijo, tam našel prevoz – “taksi”, ki ga je, skupaj s še dvema beguncema, za 3000 evrov  odpeljal proti Evropi. Njihov cilj je bil priti do Danske. Fredi ne ve, kje so se vozili ̶ ali je bila to Grčija, ali Bolgarija, so šli skozi Srbijo, ali celo Albanijo? Prispeli so do Italije, nekje v bližini meje s Slovenijo. Pot na sever Evrope pa jih je pripeljala nazaj v Slovenijo, kjer se je zaradi policijske kontrole tudi končala. Frediju ni ostalo drugega, kot da zaprosi za azil v neznani državi. »Šele čez nekaj dni sem izvedel, da sem vendarle v Evropski uniji,« odkrito prizna svojo tedanjo zbeganost.

Glavnina družine se je nekaj mesecev po tem, ko se je Fredi poslovil od nje, iz sirske vasi ob meji s Turčijo, preselila v turško pristaniško mesto Mersin. Sin se je zaposlil kot krovec, mati in sestre pa so delale na okoliških plantažah paradižnikov, paprik, pomaranč, mandarin, orehov … Najstarejša hči se je v Turčiji tudi poročila, pred mescem dni pa se je tam poročil tudi sin.

Po letu in pol je bil Frediju v Sloveniji odobren status begunca in takoj za tem  je ob pomoči zaposlenih na Slovenski filantropiji vložil prošnjo za združitev z družino. V marcu letos je bila procedura urejena, dokumenti zbrani in skupaj z letalskimi vozovnicami poslani ženi in mladoletnim hčeram v Mersin. Drugega aprila je vseh pet prispelo v Ljubljano, kjer so se po letu in pol srečale z očetom oz. soprogom.

Čeprav sedanje življenje prišlekov še zdaleč ni rožnato, jim sreče, ki izhaja iz tega, da so ponovno skupaj,  nihče ne more vzeti. Na svoje življenje v Sloveniji gledajo z optimizmom. Dekleta so ponovno začela obiskovati šolo, Fredi pa si obeta tudi službo – v času pogovora je že prestal preizkusni dan kot kuhar v eni izmed ljubljanskih restavracij. Z eno plačo ne bo mogoče živeti, zato se bo tudi soproga začela učiti slovensko, saj bo potem lažje tudi z iskanjem dela.

Kaj pa misel na vrnitev v Sirijo? “ Ne, to se ne bo zgodilo…  tam je vse porušeno, še dolgo ne bo mogoče normalno živeti, moji dekletom moram omogočiti boljšo popotnico v življenje,” z žalostjo in vendar odločno zaključi Fredi zaključi pogovor.

Blaž Habjan

 

Na tej povezavi najdete več zgodb beguncev v angleškem jeziku.