Ne smemo dopustiti, da se vrednota življenja izgubi v pepelu

Del sprejemnega in identifikacijskega centra Moria na otoku po požarih, ki so izbruhnili med 8. in 10. septembrom. © UNHCR

Tragične podobe zadnjih dni, ki prihajajo z otoka Lesbos, so se ponovno znašle na naslovnicah svetovnih medijev. Sprejemni in identifikacijski center v Morii je bil skoraj popolnoma uničen in celotno prebivalstvo na otoku, domačini, begunci, migranti, se ponovno soočajo s številnimi preizkušnjami. 12.000 prosilcev za azil, ki so bivali v Morii, od tega polovica žensk in otrok, je ponovno prisiljenih živeti na prostem.

Od leta 2015 milijon beguncev in migrantov išče varnost v Evropi s prečkanjem Egejskega morja. Prebivalci Grčije dobro vedo, da prisilno razseljevanje nima  začetka ali konca. Obstajalo bo, dokler bodo prisotni vzroki, ki ljudi silijo k temu, da zapustijo svoje domove: vojna, nasilje, pomanjkanje svobode, absolutna revščina in naravne nesreče. Kljub temu pa pet let po krizi povečanega prihoda beguncev v Evropi vsi tudi vedo, da se v okoliščinah, ko lokalne skupnosti nosijo nesorazmerno breme, brez usklajenih in dolgoročnih politik ter z omejeno delitvijo odgovornosti, ustvarja začaran krog v katerem se problemi predvsem ohranjajo. In to velja tako za begunce ujete v negotovosti, kot za lokalne skupnosti, ki se soočajo z vedno večjim občutkom zapuščenosti in  brezizhodnosti. V pepelu Morie ne gre le za vprašanje, kako nujno zagotoviti potrebno pomoč ljudem, ki so bili prizadeti. Organizacije, ki so že bile prisotne na terenu, so priskočile na pomoč oblasti pri iskanju nujnih rešitev. 400 otrok brez spremstva iz Morie je bilo še isti dan evakuiranih na celino. Na podlagi tega primera hitrega odziva in politične pripravljenosti lahko vidimo, da se prepotrebna spremembe lahko zgodijo.

Da, utrujenost in težave v otoških skupnostih so resnične in dolgotrajne. V praksi je potrebno zagotoviti več podpore s strani držav članic EU. Nedavni projekt premestitve zelo ranljivih otrok brez spremstva je dokazal, da je to izvedljivo. Potrebna pa sta tudi umirjenost in previdnost na lokalni, nacionalni in evropski ravni ter pripravljenost za iskanje rešitev. Rešitev ni mogoče najti v nasilju, ksenofobičnih izjavah ali izkoriščanju situacije v politične namene. Konstruktivne rešitve zahtevajo prevzemanje odgovornosti in prizadevanje za uveljavitev sprememb, ki pomenijo odmik od obstoječega občutka brezizhodnosti. Nadaljevati je potrebno s procesom razbremenitve nastanitvenih centrov na otokih, zagotoviti je potrebno varnost, zaščito in zdravstveno varstvo za vse prebivalcev v nastanitvenih centrih, sočasno pa zagotoviti dostop do uveljavljenih azilnih postopkov, postopkov sprejema in integracije.

Ko se na ulicah nenadoma znajde na tisoče družin, ki so med globalno pandemijo, ki ne prizanaša nikomur, izgubile še tistih nekaj svojih stvari, ne smemo samo iskati odgovora na vprašanje, ali in kje bi lahko postavili nove šotore, ki bi družinam omogočili zavetje. Trenutno je na kocki mnogo več. Vprašati se moramo ali bomo dovolili, da pepel prekrije vrednote življenja, upanja in človečnosti, ki so prebivalcem Lesbosa že vseskozi tako zelo pomembne in ki so se v teh dneh dotaknile celotnega sveta.

Philippe Leclerc, predstavnik UNHCR v Grčiji