Delo v piceriji somalijskemu beguncu omogoča samostojno življenje

MARIBOR, 17. december (UNHCR) – Abubakar spretno razteguje testo v obliki kroga in sočasno pogleduje proti pici s feferoni v krušni peči za njim, da bi preveril, ali se sir že topi. Nato po testu previdno razmaže svežo paradižnikovo omako in doda ostale sestavine. Ena polovica bo obložena s pršutom […]

MARIBOR, 17. december (UNHCR) – Abubakar spretno razteguje testo v obliki kroga in sočasno pogleduje proti pici s feferoni v krušni peči za njim, da bi preveril, ali se sir že topi. Nato po testu previdno razmaže svežo paradižnikovo omako in doda ostale sestavine. Ena polovica bo obložena s pršutom in gobami, druga pa bo vegetarijanska.

Abubakar je enaintridesetletni somalijski begunec, ki zadnjih 18 mesecev dela kot picopek v italijanski restavraciji Trattoria Padrino v Mariboru na severovzhodu Slovenije. Ker je ravno izvedel, da so njegovo pogodbo podaljšali za eno leto, občuti veliko veselje in olajšanje in se obenem spominja “kako nemogoče se je na začetku zdelo najti delo.”

Peke pic se je Abubakar Hassan Maow naučil na Malti, kjer je preživel štiri leta in pol. Tja je prispel junija 2006, ko se je v Libiji vkrcal v razmajan čoln, v katerem je prečkal Mediteransko morje. Pred tem je zbežal iz rodne Somalije, da bi si rešil življenje, saj je tam na lastne oči videl usmrtitev svojega očeta in sorodnikov.

Ta mladi Somalec se je v Slovenijo preselil pred dvema letoma, in sicer skupaj s še sedmimi begunci, ki so bili premeščeni iz Malte v Slovenijo v okviru projekta EU za premestitev EUREMA, katerega namen je razbremenitev Malte, ki se sooča s hitro rastočim številom beguncev.

Čeprav je na Malti dobro zaslužil (1300 evrov na mesec), si Abubakar ni mogel predstavljati, da bi tam živel dlje časa, med domačini se je počutil nezaželenega. “Ne moreš upati na državljanstvo,” je povedal Abubakar, medtem ko je pripovedoval o usodi še enega Somalca, ki je v državi živel 14 let brez državljanstva. “Dokumente moraš podaljšati vsako leto.”

“Mislil sem si, če država sprejme le nekaj ljudi, kar je v nasprotju z velikimi državami, ki sprejmejo veliko ljudi, je to verjetno zato, ker hoče za njih dobro poskrbeti,” se spominja Abubakar svoje odločitve o tem, zakaj je pred dvema letoma sprejel priložnost za premestitev v Slovenijo. Všeč so mu bile tudi lepe fotografije gora in morja, ki jih je našel na internetu.

Vendar ko je prispel v Slovenijo, se je Abubakar moral soočiti s kruto realnostjo: ni poznal jezika, bilo je izredno hladno, grelnik, ki ga je dobil, pogosto ni deloval, nujno je potreboval delo, saj je takratno denarno nadomestilo v višini 190 evrov mesečno trajalo le pol meseca.

Brez znanja slovenskega jezika se je Abubakar težko lotil iskanja dela, čeprav mu je pri tem pomagala koordinatorka programa za orientacijo Martina Majerle, ki je njegov življenjepis posredovala več picerijam. Nekaj mesecev po tem pa je Majerletova naletela na oglas v piceriji v domačem kraju in se nemudoma pozanimala, ali bi hoteli vzeti na preizkušnjo somalijskega begunca.

“Najprej je prišel [delat] za nekaj ur dvakrat do trikrat na teden in potem ko smo videli, da dela tako kot je treba, peče dobre pice, vzdržuje čistočo pri delu in ima primerne izkušnje, smo ga z veseljem najeli,” je povedala Melita Dovnik, ena od treh vodij popularne italijanske restavracije.

Dejstvo, da Abubakar še ni dovolj dobro poznal slovenskega jezika, vodij ni motilo, pomembno je bilo le to, da je razumel naročila in recepte. “Tudi mi smo delali v tujini devet let, in sicer v restavraciji v Švici, zato vemo, kako težko je najti delo tujcu, ki ne pozna jezika,” se je spominjala Dovnikova. Njeno osebje je novega sodelavca hitro sprejelo medse in danes se zaposleni z njim pogosteje pogovarjajo v slovenščini kot v angleščini, da bi mu pomagali pri razumevanju jezika.

Od osmih beguncev, ki so bili premeščeni iz Malte v Slovenijo, je Abubakar edini begunec, ki mu je do danes uspelo najti delo. A je tudi on obupaval, preden je dobil priložnost za delo v piceriji Trattoria Padrino. “Rekel sem si: Sedaj je Slovenija moja nova domovina. Naj bo dobra ali slaba, tukaj si moram ustvariti novo življenje,” se spominja Abubakar, vendar doda, da bi sčasoma verjetno odšel, če ne bi našel službe.

Sedaj, ko ima delo, si Abubakar želi še dveh stvari. Ena od teh je, da bi v Slovenijo pripeljal še svojo družino, ki je ni videl že sedem let. Njegova žena, dva sinova, stara devet in 11 let, živijo v Mogadišu. Ko je Abubakar odhajal, je bila njegova žena še noseča, zato svojega najmlajšega sina še ni videl.

Njegova druga želja pa je v Sloveniji odpreti trgovino s prehrano in oblačili, prav takšno, kot jo je nekoč imel njegov oče v Somaliji.

Do takrat pa si bo v piceriji veselo nabiral nove izkušnje. Tudi njegova nadrejena je zadovoljna. “Izkazal se je, zato lahko pri nas ostane dokler želi,” je UNHCR-ju povedala Dovnikova.

Éva Hegedűs v Mariboru, Slovenija