Novo življenje za preganjenega iraškega novinarja v Romuniji

TEMIŠVAR, 19. julij (UNHCR) – Ko je bil Saad* še otrok, je tako kot na milijone drugih otrok sanjal, da bo nekoč postal pilot ali profesionalni nogometaš. Vendar je njegovo poklicno pot preusmerila vojna v Iraku – odločil se je, da bo raje postal novinar in svetu poročal o grozljivem […]

TEMIŠVAR, 19. julij (UNHCR) – Ko je bil Saad* še otrok, je tako kot na milijone drugih otrok sanjal, da bo nekoč postal pilot ali profesionalni nogometaš. Vendar je njegovo poklicno pot preusmerila vojna v Iraku – odločil se je, da bo raje postal novinar in svetu poročal o grozljivem trpljenju v svoji domovini.

Tako je poročal o političnem dogajanju in poskušal doumeti dogajanje okoli sebe in ga razložiti drugim. Vendar je to, kar ga je navdihovalo kmalu postalo razlog za preganjanje in beg iz Iraka. Osemindvajsetletni Saad sedaj živi v Romuniji, kjer si prizadeva ustvariti novo kariero v varnem okolju.

Saad je bil zaposlen pri državnem časopisu v Bagdadu. Delal je z veliko vnemo in bil predan neprestanemu iskanju resnice. Vendar je kmalu ugotovil, da je biti novinar v Iraku, kjer je pustošilo nasilje, “bolj nevarno kot opravljati katero koli drugo delo, zato ker ti sledi mnogo skupin.“

Zaradi zgodb, ki jih je objavljal, je kmalu postal tarča ustrahovanja. Sledili so mu in mu pošiljali grozilna pisma, a od vsega je bilo zanj najbolj težko sprejeti smrt sodelavca, ki je bil ubit pred njegovimi očmi. Preganjanje se je nadaljevalo – oktobra 2009 je bil Saad ugrabljen. V ujetništvu je preživel tri mesece. Mislil si je, da ne bo nikoli prišel živ na prostost. “Bilo je zelo težko. Videl sem smrt – lastno smrt – pogosto, zelo pogosto.”

Ko je skoraj že obupal, mu je kljub vsemu uspelo pobegniti, in sicer med preiskovalno misijo ameriških vojakov. Njegova družina, pri kateri je prenočil, ga je spodbudila, da je zapustil Irak. Še vedno ga skrbi za svojo družino, razmišlja tudi, kako je na življenje družinskih članov vplivala njegova grenka izkušnja.

Saadu je uspelo priti do Turčije v upanju, da bo pot nadaljeval proti Nemčiji, kjer bi bil varen. V ta namen je plačal tihotapcu 12.500 ameriških dolarjev, kljub temu pa je bilo potovanje mukotrpno – skupaj z iraškim Kurdom, ki je prav tako želel v Evropo, se je stiskal v majhnem prostoru za voznikovo kabino.

“Zelo težko sem dihal. Ne moreš se premikati. Bilo je pozimi, februarja, ampak bilo nama je tako vroče, ker je bilo tako malo prostora,” se je spominjal Saad. Povedal je še, da ni bilo mogoče jesti in piti, niti iti na stranišče. Danes preklinja tihotapce z ljudmi in jih imenuje “trgovci s človeškim mesom”,  za katere je bil le “velik denar na dveh nogah”.

Po treh dneh potovanja so njihov tovornjak ustavili na romunsko-madžarski meji, kjer so ga preiskali romunski policisti in prijeli voznika. “Zunaj sem videl sneg, to je bilo prvič, ko sem videl sneg. Takrat sem se zavedal, da sem daleč proč od svoje države. Mogoče sem bil na varnem.”

V Romuniji je zaprosil za azil. Novembra 2011 mu je bil končno priznan status begunca. Za razliko od velike večine beguncev v srednji Evropi, Saad nima želje, da bi odšel naprej proti zahodu. Sedaj živi v živahnem mestnem predelu v Temišvaru, ki je drugo največje mesto v Romuniji, kjer živi mnogo študentov, in se počasi postavlja na lastne noge. “Ti ljudje tukaj so mi bili usojeni. V nekaj dneh sem si našel prijatelje,” je dejal.

Saad se ja naučil romunščine in sedaj dela za lokalni časopis kot svobodni novinar. Kljub temu pa še vedno ne zasluži dovolj, da bi se lahko sam preživljal. Želi si, da bi nekoč lahko pisal o pomembnih zadevah – mogoče celo o mednarodni politiki za pomembno medijsko hišo.

Ta mladi Iračan je hvaležen za vso podporo, ki mu jo namenjajo ljudje, vključno z lokalnimi novinarji, ki mu dajejo priložnosti za delo. Kljub temu, da se zaveda, da življenje v Romuniji, ki jo je prizadela ekonomska kriza, ne bo lahko, ostaja optimističen in trden v svojem prepričanju.

“Nič ni nemogoče,” razmišlja. ”Prispel sem v Romunijo. Mislil sem, da tukaj ne bom preživel. Ampak v dveh letih sem se naučil jezika, celo delam kot novinar. Mogoče je za druge ljudi to težko, a meni bo uspelo.”

Čeprav se Saadove sanje iz otroštva o tem, da bo postal profesionalni nogometaš, niso uresničile, šport ostaja pomemben del njegovega življenja. Igra nogomet in vsak dan teče dve uri ter tako ohranja fizično in mentalno zdravje. “Ko se ukvarjam s športom ne mislim na druge stvari,” reče in doda: “Sem le sam s sabo.”

Ariane Rummery v Temišvaru, Romunija

*Ime je zaradi zaščite identitete begunca spremenjeno.