Integracijski sistemi v srednji Evropi na prelomnici

  BUDIMPEŠTA, 24. junij (UNHCR) – „Nisem len, delam 14 ur na dan. A kljub temu mi ne uspe plačati najemnine,” pove Louis*, 46-letni Iračan in z roko nemočno zaokroži po svojem majhnem lokalu. Pravi, da si je poskusil ustvariti novo življenje, a mu ni uspelo. Louisov primer je eden izmed mnogih […]

 

BUDIMPEŠTA, 24. junij (UNHCR) – Nisem len, delam 14 ur na dan. A kljub temu mi ne uspe plačati najemnine, pove Louis*, 46-letni Iračan in z roko nemočno zaokroži po svojem majhnem lokalu. Pravi, da si je poskusil ustvariti novo življenje, a mu ni uspelo. Louisov primer je eden izmed mnogih poskusov sprejetih beguncev, da bi se integrirali v eni izmed srednjeevropskih držav in se ekonomsko osamosvojili.

Nove članice Evropske unije so dolgo časa same sebe obravnavale kot zgolj tranzitne države, zato niso bile preveč aktivne pri vzpostavljanju integracijskih sistemov. Posledično čedalje več beguncev, ki so se priseljevali v te države, ni bilo deležnih zadostne pomoči pri učenju jezika, iskanju zaposlitve in nastanitve, ali pa pri pridobivanju poklicnih veščin, ki bi jim bile v pomoč pri ustvarjanju novega življenja.

„V zadnjih letih opažamo nekaj prizadevanj pri podpori integracije beguncev v srednji Evropi. A je že dosežen skromen napredek v času gospodarske krize ponovno resno ogrožen, saj so se vlade znašle v skušnjavi zniževanja sredstev za že tako slabo financirano podporo integracijskim procesom. Sistem se je znašel na prelomnici,” opozarja Areti Sianni, svetovalka za integracijo pri Regionalnem predstavništvu UNHCR za srednjo Evropo v Budimpešti.

Louis je učni primer pripravljenosti za vključitev v novo okolje. Kot kristjan iz Iraka se je znašel na Madžarskem s svojo ženo Anno* in dvema otrokoma starima 13 in 11 let. Družina je dokaj zgodaj prejela status beguncev, kar pa ni pomenilo le, da so pridobili trajen zakoniti status, temveč tudi, da so bili primorani zelo na hitro postati povsem samostojni.

Louis se je trudil osvojiti madžarščino, a po šestmesečnem tečaju mu še vedno manjka precej znanja, da bi se lahko zaposlil. „Nikakršne možnosti ni, da bi se lahko zaposlil v svoji panogi, to je v kmetijskem inženirstvu,” pravi. „Imam univerzitetno izobrazbo, ki je nikoli ne bom mogel uporabiti pri delu.”

Delam, a ne zaslužim

S pomočjo cerkvene organizacije je odprl lokal, kjer nudi „vzemi in odnesi” kosila. Medtem se Anna udeležuje tečaja, s katerim bo pridobila izobrazbo za vzgojiteljico v vrtcu, a spričevala ali službe ne bo dobila vsaj še eno leto.

„Tukaj delam, a ne zaslužim,” pravi Louis. Z malo denarja, ki mu ga uspe zaslužiti, si niti slučajno ne more privoščiti najemnin za dom in lokal, kaj šele za ostale življenjske potrebščine.

Areti Sianni ve, od kod izvirajo Louisove težave. „Integracijski sistemi v tem delu Evrope so se izkazali za zelo neučinkovite pri nudenju pomoči v procesu osamosvajanja in integracije v lokalnih skupnostih. Ljudje se ne morejo integrirati med učenjem madžarščine v nastanitvenih prostorih, ki so ločeni od lokalne skupnosti. Integracija lahko poteka le na nivoju skupnosti in prav na tej ravni je potrebno beguncem nuditi pomoč in podporo, dokler niso pripravljeni na samostojno in dostojanstveno življenje, enakopravno življenju ostalih državljanov.”

Integracija je kompleksen proces, ki zajema veliko strani in udeležencev, kot so nacionalne in lokalne strukture, uradi za delo, zdravstveni in izobraževalni sistem, banke, najemodajalci, delodajalci in drugi. Sianni je več kot leto dni preučevala integracijske sisteme na Poljskem, Češkem, Slovaškem, Madžarskem, v Sloveniji, Romuniji in Bolgariji in ugotovila, da obstaja „pomanjkanje nekaterih elementov, nujnih za zagotavljanje dostojnega življenja za begunce”.

Sianni meni, da so po zaključku kratkotrajnih in omejenih integracijskih programov posamezniki prepuščeni samim sebi, pri čemer jim primanjkuje veščin za samostojno preživljanje. Obstajajo primeri, ko morajo ljudje kar 90 % svojih prihodkov nameniti za stroške nastanitve. Tako mnogi begunci, ki so v države srednje Evrope prišli, da bi si poiskali zatočišče in zaščito, končajo v neznanski revščini; v novem okolju so marginalizirani in izključeni, grozi pa jim tudi brezdomstvo.

Dva dokumenta UNHCR z nasveti za lokalne vlade

Predstavništvo UNHCR v Budimpešti je z namenom, da bi učinkoviteje svetovalo srednjeevropskim vladam na področju integracijskih politik, pripravilo dva obširna dokumenta – Noto o integraciji beguncev v srednji Evropi in Agendo za integracijo beguncev v srednji Evropi, ki nudita obširen vpogled v integracijske procese in pregled praktičnih ukrepov, ki bi jih integracijske politike morale vključevati. Dokumenta smo razdelili vladam in nevladnim organizacijam v srednji Evropi, ki so ju sprejele kot koristen prispevek k debati o integraciji.

UNHCR potencialno nevarnost vidi v gospodarski recesiji, ki vlade sili, da omejujejo proračunske izdatke. UNHCR skrbi, da bi lahko več srednjeevropskih vlad podleglo skušnjavi omejevanja sredstev za integracijske programe. Sianni meni, da bi bilo tovrstno delovanje kratkovidno, saj bi se izkazalo za precej dražje na dolgi rok. „Dobro integrirani begunci so ekonomsko neodvisni. Zaslužijo svoj lasten denar in plačujejo davke. Begunci, ki niso deležni potrebne pomoči pri integraciji, so še posebej ranljivi, saj nimajo razvitih socialnih mrež, na katere bi se lahko oprli. Tako postanejo breme, namesto da bi prispevali k dobrobiti družbe.”

Louis bo zaprl svoj lokal, saj si ne more privoščiti plačati najemnine zanj. Ne ve, kaj se bo zgodilo z njim in njegovo družino. „Ne želim si avtomobila ali drugega imetja, samo življenje zase in za družino,” pravi in pogleda stran, kot da bi želel skriti solzne oči.

Melita H. Šunjić v Budimpešti, Madžarska

* Imena so spremenjena zaradi zaščite indentitete beguncev. 

BUDIMPEŠTA, 24. junij (unhcr) – “Nisem len, delam 14 ur na dan. A kljub temu mi ne uspe plačati najemnine,” pove Louis*, 46-letni Iračan in z roko nemočno zaokroži po svojem majhnem lokalu. Pravi, da si je poskusil ustvariti novo življenje, a mu ni uspelo.