Uporaba pridržanja le v skrajnem primeru

14-12-2012

VARŠAVA, 13. december (UNHCR) – Predstavniki UNHCR-ja in nevladnih organizacij, ki delujejo na področju človekovih pravic, so med konferenco v Varšavi poskušali spodbuditi vlade srednjeevropskih držav k omejevanju uporabe pridržanja prosilcev za azil in iskanju alternativnih rešitev.

Udeleženci konference o alternativnih rešitvah pridržanju na Poljskem (5-7 december 2012) so spregovorili o načinih preprečevanja pridržanja prosilcev za azil, ki ga izvajajo vlade, in razmišljali o možnostih za sprožitev sodnega postopka v primeru nezakonitega ali samovoljnega pridržanja ali v primeru, ko bivanjski pogoji v centrih za pridržanje niso sprejemljivi.

“Pridržanje ljudi, ki zaprosijo za mednarodno zaščito, je v Evropi vse bolj razširjeno. Videti moramo, kakšnih alternativnih rešitev se lahko poslužujejo evropske države, namesto fizičnega pridržanja prosilcev za azil. Ta konferenca nam nudi priložnost za razpravljanje z našimi partnerji, tako iz vladnega kot nevladnega sektorja, o novih smernicah glede alternativnih rešitev pridržanju,” je povedal regionalni predstavnik UNHCR za srednjo Evropo Gottfried Koefner.

Tekom konference je postalo vse bolj jasno, da je to vprašanje še vedno relevantno in da praksa zapiranja prosilcev za azil ostaja prisotna v številnih evropskih državah. Še slabše je to, da pridržane osebe pogosto niso obveščene o razlogih in trajanju pripora, kot tudi niso deležne primerne pravne pomoči. Tako se morajo mnogi poleg travm, ki so jih doživeli v matičnih državah, soočati še z negotovostjo, saj ne vedo, kaj se bo z njimi zgodilo. 

Zaradi zaskrbljujočega naraščanja števila prosilcev za azil, ki so pristali v priporu, je UNHCR septembra leta 2012 izdal nove smernice, da bi državnim organom, ki so odgovorni za oblikovanje migracijskih politik, ponudil nekaj nasvetov. UNHCR verjame, da se pridržanja lahko poslužuje le v izjemnih primerih. Obstaja mnogo razlogov za sprejetje takšnega stališča.

Zaradi pridržanja so pogosto kršene človekove pravice, vključno s pravico do svobode gibanja. Zaprošanje za azil ni kaznivo dejanje in se ne bi smelo kaznovati. Zapiranje ljudi, četudi le za krajše obdobje, dokazano negativno vpliva na zdravje in počutje. Ima tudi nasproten učinek pri upoštevanju končnih odločitev – prosilci za azil, ki na odločitev v zvezi z njihovim statusom čakajo na prostosti, z oblastmi bolje sodelujejo. Navsezadnje pa so alternativne rešitve veliko bolj cenovno ugodne kot pridržanje.

“V skladu z mednarodnim pravom morajo biti prosilci za azil sprejeti na dostojen način in njihovo prošnjo za mednarodno zaščito je potrebno obravnavati, ne pa na način, ki vključuje pridržanje, celo zapiranje, kot se to dogaja v nekaterih državah. Zato ker zaprošanje za azil ni kaznivo dejanje, ker ti ljudje niso nevarni, ampak bežijo pred nevarnostjo, ne obstaja nikakršna potreba po pridržanju. Vlade bi morale omejevati uporabo pridržanja, ki bi moralo biti na vsak način uporabljeno le v izjemnih primerih in za najkrajši možni čas, da bi se upoštevala ta specifična določila,”  je povedal Koefner.

Vendar pa vlade včasih nimajo istega stališča. Vodja Poljskega urada za tujce Rafał Rogala je dejal, da se zaveda, da so prosilci za azil glede na njihovo pravico do zaščite včasih prisiljeni prečkati mejo brez predhodne odobritve. Zagotovil je tudi, da se poljske oblasti zavedajo, da se v skladu z UNHCR-jevimi smernicami glede pridržanja, prosilce za azil pridrži le izjemoma in le takrat, ko to zasleduje legitimen cilj, da se pri tem upošteva posebne okoliščine, v katerih se posameznik nahaja, in da [pridržanje] ne sme biti samovoljno.

“Vendar pa se soočamo z izzivi, povezanimi z nacionalnimi azilnimi sistemi, ki jih povzročajo nezakonite migracije. Obseg zlorab azilnih sistemov v EU se najbolje izraža prek nizkega števila podeljenih statusov begunca. V teh kompleksnih in zapletenih okoliščinah moramo vzpostaviti ravnovesje med pravico do svobode gibanja in [potrebo] po zaščiti osebe ter pravico do zaprošanja za azil in na drugi strani potrebo po preprečevanju zlorab azilnega sistema,” je povedal Rogala.

Nekatere države v regiji sedaj sprejemajo različne direktive EU in pregledujejo zakonodajo, ki se nanaša na pridržanje, kot tudi ugotavljajo kakšni kriteriji  so v uporabi in kakšnih alternativnih rešitev bi se lahko posluževale.

Pa vendar nekatere nevladne organizacije menijo, da prirejanje obstoječih nacionalnih zakonov nima vedno pozitivnega učinka. Tomasz Sieniow iz poljskega inštituta Vladavina prava je poudaril, da osnutek novega zakona o tujcih vključuje določila, po katerih se nezakonite migrante lahko najprej pridrži za šest mesecev – trenutno so le-ti lahko pridržani 60 do 90 dni.

“Takšni predlogi se ne skladajo s poskusi Evrope, da bi se poiskale alternativne rešitve pridržanju,” je zaključil Sieniow.

Konference se je udeležilo skoraj 50 delegatov iz srednje Evrope (Bolgarija, Češka, Madžarska, Poljska, Romunija, Slovaška in Slovenija), Evropske komisije in Agencije EU za temeljne pravice. Poljska je bila izbrana za državo gostiteljico, saj prejme največje število prošenj za azil v srednji Evropi. Lansko leto je bilo kar 6901 od 13.153 prošenj, ki so jih zabeležili v srednji Evropi, vloženih na Poljskem.

Rafał Kostrzyński v Varšavi, Poljska